Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se res trudili in delali po vseh predpisih (beri, tako kot naj bi se delalo pravilno, da ti nekaj uspe), pa kar ni šlo?

Meni se je in to že večkrat.

Očitno je, da moram iti večkrat čez določene izkušnje, da si jih res zapomnim. Ali pa najbrž bolj pravilno in resnično povedano, da jih dojamem. Ja, res je, da to, kar v takih primerih izluščim iz tega, je res dodobra zasidrano in konkretno znanje o tem, kar NE deluje. Vendar vam priznam, da bi bilo vseeno bolje, če bi katero izkušnjo raje izpustila. Bi bilo manj boleče in predvsem pa ceneje.

Sem kar konkretno impulzivna oseba. Dobim idejo in kar takoj v akcijo. Ej, to je pa full dobra ideja, je potrebno kar takoj nekaj naredit na tem. In idej imam ogrommnnoo. ☹ In seveda je potem tudi akcije veliko. Saj to ni sicer nič kaj narobe, vendar je velikokrat akcija premalo premišljena. Predvsem pa se ne (nisem) zaustavim in se vprašam, ali je res to to?

No, moram priznati, da je glede tega že veliko bolje kot je včasih bilo. Zdaj vsaj uresničujem moje ideje in moje želje. Včasih sem pa v akcijo šla za ideje, ki so se zdele bolj ali manj drugim dobre. Ker se pač tako dela. Ali pa ker je tako dobro zame. Ker v tem bi morda pa le bila priložnost, v tistem ta drugem pač ne (beri, v mojih predlogih)…

Je sicer res, da je tudi te impulzivnost vedno manj. Idej je sicer še vedno ogromno, je pa tudi res, da se za vsako vprašam: ali je res to to?

Vedno bolj začenjam poslušati sebe skozi moje telo. Kaj mi pove? Vprašam se ali je res ta ideja dobra v tem trenutku zame? In se poslušam. Če je občutek miren, sem na pravi poti. Če je občutek nekako težak, potem to idejo raje samo zapišem. Morda bo prišla prav kdaj drugič.

In tudi za to, za poslušanje sebe, je potrebna vaja. In mi ne vedno uspe. Vendar še naprej vadim. Se poslušam. Se sprašujem. Tudi za čisto male stvari. Ali naj raje likam ali naj raje pišem blog?

Naj se vedno držim delovnega urnika, ali naj raje kdaj tudi sredi delovnega dne grem na Debni vrh, tudi če nisem prej imela tega v načrtu?

Ne, ne prepuščam vsega naključju. Imam jasno začrtano vizijo. Vendar tudi vedno bolj zaupam svoji lastni intuiciji, ki mi pove, kdaj moram od začrtane poti zaviti levo ali pa desno. Ali pa mogoče včasih narediti kakšen korak nazaj. Ali pa se zgolj za kakšen trenutek ali dva ustaviti.

Tudi dnevni ali pa tedenski urnik še vedno imam in se ga bolj ali manj držim. Ker mi to prinaša neko sigurnost, varnost.

Ja in kljub vsemu, še vedno se najdejo prilike, ko se trudim in trudim, delam po vseh pravilih oz. tako kot strokovnjaki svetujejo, pa vseeno ne uspe. Kaj je vzrok temu?

Razlogov je seveda lahko veliko različnih. In ja, še vedno pogledam na situacijo iz vseh zornih kotov, zakaj ni šlo tako kot sem načrtovala. In vendar je bistvena razlika kot pred nekaj leti. Včasih, ko mi nekaj ni uspelo, sem se full sekirala. Spraševala sem sebe in vse okoli mene, zakaj ne gre in ne gre? Prva reakcija je bila: ja, pa saj sem vedela! Meni itak nič ne uspe!

Ja, saj mi res ni moglo, če sem pa tako razmišljala. No, sedaj se raje vprašam, kaj pa zdaj? Kaj lahko še naredim s tem kar imam? Je to res to, kar si želim v tem trenutku? Ni morda to že »preživelo«?

Pa še ena pomembna razlika od prej in sedaj. Sedaj se ne sekiram. Ni uspelo in konec. Pogledam, če vidim vzrok, pa če se da kaj v tem trenutku naredit, popraviti. Pogledam, če sem se kaj iz tega naučila in grem dalje. Ne pušča nič več slabih občutkov v meni. Tako pač je in konec. Tudi če se ni nekaj zapeljalo po mojih načrtih, jaz nisem zaradi tega še noben luzer. Čisto nič slabša nisem. Še vedno imam dve roki in dve nogi, glavo in srce, ter eno izkušnjo več. In zaradi tega sem hvaležna. Zato ker sem živa in zdrava in ker imam eno izkušnjo več. Ker nekaj vem več kot prej.

Da ti nekaj kar si začel uspe, si seveda želimo vsi. Sama nisem nobena izjema. Srečna in vesela sem, ko mi nekaj uspe. Zanimivo mi je, ko sedaj na primer, se zmenim z novo stranko za skupno delo, sem resnično vesela. In se prepustim temu veselju. Vesela, ker bom lahko nekomu pomagala z delom, ki ga imam zares rada. Vesela, ker se bom lahko znova tudi sama nekaj naučila, predvsem o sebi. Vesela, ker bom za to dobila tudi primerno plačilo.

Včasih, ko sem se zmenila z novo stranko (in to ni bilo ravno velikokrat), sem rekla: ok, zdaj pa naprej. Nisem si dovolila biti vesela, kaj šele, da bi to praznovala. Bilo je nekako tako, ja, pa saj je bil že čas…

Sedaj sem za vsako stranko res vesela in hvaležna. Dovolim si biti čisto preprosto srečna zaradi tega in si dovolim celo to praznovati. Zdi se mi, da se veliko manj trudim, kot sem se včasih, strank je pa vedno več.

Zdi se vse skupaj malo na glavo postavljeno, mar ne?

Pa vendar kljub vsemu ni tako.

Ste kdaj opazovali naravo? Jaz jo neprestano. V naravi ni nič popolno. Vse se zdi nekako kaotično. In vendar ni nič bolj popolnega kot je narava sama. In ni nič bolj urejenega kot je urejeno v naravi. Vse je natanko tako, kot mora biti.

V poslu ni kaj dosti drugače.

Sama pravim, da če želiš, da ti nekaj uspe, so potrebne naslednje sestavine recepta za uspeh:

Želja

Jasnost te naše želje

Osredotočenost na našo jasno in gorečo željo

Zaupanje

In sestavina, ki vse skupaj povezuje – Ljubezen

 

Vedno pa je potrebno dati še kakšno posebno začimbico, ki naredi ta naš recept za uspeh poseben.

Danes sem se malo bolj posvetila zaupanju. Ker če nekaj ne gre, nam ravno ta sestavina recepta za uspeh še kako prav pride.

To je bila dolgo časa res moja velika boleča točka. Pomanjkanje te sestavine ali pa v premajhnih količinah.

Naj vam za konec zaupam, kako sem prišla do tega, da je sedaj te količine dovolj oz. kaj naredim, ko mi je malček zmanjka.

Prvi korak je seveda bil, da sem se tega zavedla. Da sem ozavestila, da je zaupanje res zelo pomemben del uspeha. Da sem ozavestila to, da meni res primanjkuje zaupanja. Zaupanja v sebe in druge.

Drugi korak je bil, da sem začela nekaj delati v tej smeri. Da sem se začela izobraževati v tej smeri. Da sem obiskala kar nekaj tečajev, seminarjev in mentorskih programov. Da o knjigah in drugi literaturi sploh ne govorim. 😊

S tem, ko sem sprejela mentorsko pomoč, sem tudi naredila pomemben korak k zaupanju. Saj sem s tem pokazala, da mentorju zaupam.

Da sem še malo bolj konkretna. Sama sem si želela okrepit zaupanje v to, da bodo stranke res prihajale.

Seveda, sem morala najprej imeti nekaj, kar stranki ponudim, pa vedeti komu to ponujam, ampak o tem kdaj drugič. Zdaj smo pri zaupanju, da stranke bodo vendarle le prišle.

Ok. Imam programe, pa tudi vem komu jih ponujam. Najprej sem poiskala dokaz za to, da je program dober. Da stranko res pripelje tja kjer si želi. Da je za stranko koristen, ter da sem tudi jaz zadovoljna ko to delam. Čisto preprosto sem enemu ta program podarila. Ker mi je bilo to zelo pomembno. S tem sem si jaz dvignila samozavest in samozaupanje. Ob tem sem pridobila mnenje stranke. Torej program je ok, stranka je bila zadovoljna, jaz pa tudi. Zdaj pa si želim to tudi prodati za primerno ceno. Postavljanje cene mi res ne predstavlja več problema. Kako do stranke oz. zaupanje da bo primerna stranka res prišla, to pa mi je bilo do nedavnega resen problem. Ta del zaupanja še vedno krepim.

A veste kaj, vam čisto iskreno povem, da za krepitev tega dela zaupanja, pa sem si našla pomoč ene zares srčne mentorice. Vedno reče: lej, jaz nisem nič posebnega, če je uspelo meni, bo tudi tebi!

Ko sem sedaj pred dilemo, ali zaupati ali ne, vedno poiščem najprej pri sebi dokaz za to. Ali mi je že kdaj kaj podobnega uspelo. Če je popolnoma novo, pa pogledam komu od poznanih je to uspelo. Torej, če mi je enkrat uspelo, mi bo še enkrat. Če je njim, bo tudi meni.

Predvsem pa, na začetku si ne postavim za cilj, na primer 10 novih strank za nek nov program, temveč eno novo stranko. Ko ta pride, pa še eno, nato še eno,… To se mi zdi veliko lažje, bolj sprejemljivo, bolj možno. Zaradi tega sem bolj sproščena. In ker sem bolj sproščena, sem bolj zadovoljna, srečna, hvaležna. Počutim se bolj svobodno. In svoboda je moja najvišja vrednota.

Čisto enostavno mar ne?

Kot je enostavno vse. Je pa res, da ni vedno lahko. In če nam ni lahko, si enostavno poiščimo pomoč. 😊

Dragi moj srčni podjetnik, srčna podjetnica.

Če želiš moje pomoči, se enostavno prijavi na brezplačni 20 minutni posvet in bova videla, če ti jaz lahko kako pomagam.

Prijaviš se lahko ⇒ TUKAJ 

 

Facebook
Ko ne gre in ne gre…