Konec enega, začetek drugega – razmišljanje po enem letu

 

Pride trenutek v življenju, ko ugotoviš, da to, kar počneš in to kako živiš, ni več tisto ta pravo. Da to ni več tisto kar ti daje tisti »drive«. Da je iskrica pošla, da ognja ni več. Tolažiš se, pa saj ni tako slabo. Posel ali služba le ni tako slaba, vsaj plača je redna. Ni sicer ne vem kako dobra, ampak saj gre. Kaj bi jamrali, saj bi lahko bilo veliko slabše…

Pa gre teden, dva naprej.

In pride zopet dan, ko imaš poln kufer vsega in se ponovno zaveš, da življenje leti mimo tebe. Ampak ti pa bi rad-a čutila zopet tisto iskrico, tisti ogenj v sebi. Ogenj, ki se mu reče STRAST do tega kar delaš, počneš. Strast do življenja samega.

Ti imaš znanje, vedenje, ki bi lahko predal-a svetu. Zdi se ti, da si se zataknil-a v hrčkovem kolesu in se vrtiš in vrtiš.

In potem se odločiš in izstopiš iz tega kolesa enakomernega in varnega vrtenja…

Natančno tako sem se sama počutila par let nazaj. Ko sem spoznala, da to kar počnem, me ne izpolnjuje več. Najprej se je ta misel čisto tiho oglašala v meni. In najprej mi ni bilo čisto jasno, kaj naj to pomeni. Saj sem imela svoje lastno podjetje, ki sem ga z veliko mero ljubezni gradila deset let. Vanj sem vložila vse moje znanje, energijo in ogromno časa.

Par let me je zvijalo in črvičilo. Na eni strani utečen posel, na drugi pa nekaj tako zelo drugačnega, čisto novega. Vedno znova in znova se je v meni oglašal glas, ki me je spraševal, ali res ne mislim svojega znanja podati naprej? Ali res bom do konca življenja se vrtela v sivi rutini?Preberite več

BOLEČ KRIŽ, ČAS ZASE IN O(D)PUŠČANJE STAREGA

Že enkrat poleti sem si obljubila, da letošnji december pa bo zelo miren. Da si bom vzela čas zase.

Pa je prišel december in prvi decembrski dnevi, jaz pa polno zaseden urnik. Ok, saj so samo prvi dnevi, drugi teden bo bolje. Pa pride drugi teden in vabilo na delavnico, ja te prilike pa res ne smem zamuditi. Pa pride drugo vabilo, tudi mikavno, ja valda da grem…

Vmes me zagrabi viroza, ampak jaz pa se le ne dam. Kljub virozi odkorakam na delavnice, pa srečanja, ker pač brez mene ne gre, a ne?

Ko sem se uspela tam do sredine decembra malo pocajtat od viroze, sem polna elana premetala hišo na glavo in seveda pretiravala v svoji pospravljaški vnemi. Včasih je potreben samo en sam samcat nepravilen gib in te za nekaj časa priklopi na kavč.

No, pa je postal december tak, kot sem si ga poleti obljubila. Zdaj sem si pa res vzela čas zase. Krevljasta in z bolečim križem. 😊

Če nisem sama bila toliko fer do same sebe in držala sama sebi obljubo po mirnem decembru, mi je k temu pripomoglo vesolje. Tako pač je, vesolje dejansko najbolje ve, kaj je prav za nas.Preberite več

Pisanje želja – totalna neumnost ali pa…(kaj pa če deluje?)

Pisanje želja in to še 100 želja, priznaj, da ti je to čisto mimo. Totalno brezveze. Morda za neke damice, ki živijo bolj ali manj v oblakih. Ne pa za resne in prizemljene ljudi kot si ti.

A veš kaj, priznam, tudi meni se je zdelo to čisto brezvezno, ko sem prvič slišala oziroma prebrala o tem. No, sedaj pa se mi ne zdi čisto tako brez veze, ravno obratno. Deluje!

 

Prvič sem jih zapisala leta 2013.

Ja, še vedno se zelo dobro spominjam tistega poletja. Tistega tako odločilnega poletja v mojem življenju.

Ne, ne spominjam se ga z žalostjo v srcu. Spominjam se ga kot obdobja, v katerem sem postavila svoje življenje dobesedno na glavo. In ta pogled mi je pravzaprav zelo všeč. 😊

Po 23.letih zakona, sva se z možem razšla.

Odšel je, novemu življenju naproti.

  1. let, večinoma lepih in srečnih, se je sesulo v prah.

Prve dni se mi je zdelo vse tako pusto in prazno. Njegovih oblek ni bilo več, njegovih tako trapastih knjig, ničesar več, kar bi me spominjalo nanj. Tudi v srcu in duši je bila praznina.

Nisem bila jezna, nisem bila žalostna, nisem bila,…čisto nič. In to je bilo najhujše. Biti čisto nič.

Nekaj je bilo potrebno ukrenit, nekaj, karkoli, da bi vsaj jezna ali pa žalostna bila. Nekaj, da se bo iskrica prižgala, česarkoli.

Prijateljica me je prepričala, da sva začeli skupaj teči. In sem tekla. Vsak dan. Dokler se ni premaknilo. Najprej jeza, žalost, jok, potem odločitev, da je potrebno naprej.

Tisto poletje sem kot nora prebirala knjige o osebni rasti. Prebirala sem vse kar mi je prišlo pod roke. Knjige, članke, intervjuje,…vse kar je dišalo po osebni rasti. Ni bilo vse dobro in niti mi ni vse koristilo. Veliko pa je bilo takih, v katerih sem našla kar precej koristnega.

Med vsemi temi članki, sem naletela tudi na članek o tem, kako je avtorica tistega članka bila na enem seminarju, kjer so napisali 100 želja. Kaj, sto želja? Morala sem kar parkrat pogledati, če vidim prav.

100 želja, pa kaj še!

Jaz sem takrat imela samo eno, in to je, da preživim. Da se spravim ven iz tistega s… v katerem sem bila. Nejeverno sem odložila članek. Kar nisem mogla verjeti taki neumnosti.

Ampak članek mi kar ni dal miru. Pa sem ga zopet vzela v roke in prebrala do konca.

Kaj pa če,…njej so se želje uresničile,…konec koncev, kaj pa lahko izgubim, če si napišem želje? Nič. V najslabšem primeru bom tukaj, kjer sem sedaj.

In sem vzela zvezek in kuli v roke in začela pisati.

Ne, ni šlo lahko. Sem se pošteno namatrala, da sem jih napisala. Vendar sem vztrajala. Napisala sem jih vseh sto. In ne, nisem jih napisala v enem dnevu. 😊

Če se spomnite, je to bilo leta 2013. Leto gospodarske krize. Leto, ko so mi moje stranke, tudi tiste, ki so mi sicer redno plačevale, zamujale s plačili tudi pol leta. Ja, tisto leto sem bila tudi v precejšnji finančni krizi.

Pisala sem vse, kar mi je na pamet padlo. Brez omejitev in z obilo domišljije. Od kozarcev, skodelic za kavo, potovanj do ljubečega partnerja in hiše. Takrat smo namreč živeli v stanovanju, ki mi ni bilo nikoli kaj preveč ljubo.

Počasi sem pa na te želje kar malo pozabila. Se je preveč dogajalo znotraj mene v tistem času. Ampak tisto kar sem zapisala, sem zapisala zares iz srca. Brez oziranja na druge, ali je to prav kar pišem, ali je realno in kaj še vem kakšne omejitve si ljudje postavljamo.

Ob prebiranju knjig, pogovorih in izkušnjah sem začela počasi na življenje gledati iz drugačne perspektive. Začela sem se pošteno spreminjati. Moj pogled na svet in vse okoli njega. In začel se je spreminjati tudi svet okoli mene. Vsaj tako se mi je zdelo.

Pa se nisem spreminjala samo jaz. Spreminjal se je tudi partner. Vsak na svojem koncu, vsak na svoj način.

Počasi sem se sprijaznila in popolnoma sprejela novo situacijo. Pa saj sploh ni bilo slabo, ravno obratno. Postajalo je iz dneva v dan lepše in boljše. Začela sem živeti popolnoma drugačno življenje. In želela sem si, da nekoč bo v moje življenje prišel nov partner. Taki, ob katerem se bom počutila kot princeska. Taki, ki me bo razumel in po potrebi tolažil. Skratka, taki idealen, taki, ki baje v resničnem življenju ne obstaja. Ampak, mi je bilo čisto vseeno. To je bila pač moja želja. Če bo bo, če ne pa je tudi ok. Pa saj se imam čisto fajn.

Pa je  šlo leto naokrog in sem se spomnila svojih napisanih sto želja.

Vzela sem zvezek in si rekla, pa dajmo, da vidimo, koliko se jih je uresničilo v enem letu. Začela sem kljukati tiste želje, ki so se mi uresničile. Kar nisem mogla verjeti lastnim očem.

80% želj se mi je uresničilo v enem letu!

No, ljubečega partnerja in hiše še ni bilo med njimi, ampak, 80% – to ni kar tako.

Tako navdušena nad tem, da to deluje, sem zopet vzela kuli v roke – in pisala, novih sto želja.

Sedaj jih pišem vsako leto. Enkrat se uresničijo bolj, drugič maj. In me je začelo tudi to zanimati. Zakaj enkrat ja, drugič ne. Ampak o tem, pa kdaj drugič.

Za konec pa ti raje povem, kako je bilo z ljubečim partnerjem in hišo.

Konec leta 2015 je bilo oboje, ljubeči partner in hiša.

Ja, partner je v isti fizični obliki, notranjost pa močno spremenjena.

Hiša pa, točno taka kot smo si jo zapisali, ko smo se odločili za nakup. In tudi zgodba o nakupu hiše, je zgodba zase, ti jo povem kdaj drugič.

Kaj meniš, je še vedno pisanje želja ena velika neumnost? 

Ampak, kaj če bi vseeno poizkusil-a? Kaj pa lahko izgubiš?

Več o tem pa v skupini Podjetništvo s srcem. Se nam pridružiš? Veseli te bomo 🙂

 

 

Kaj pravzaprav je obilje?

Res veliko se piše in govori o obilju.

Kaj pravzaprav je oblije?

Je to, da imaš milijone na bančnem računu? Je obilje to, da imaš ogromno hišo, vikend, jahto ter še kakšno priročno stanovanje v večjem mestu?

Kaj pa je zame obilje?

Obilje je zame trenutek tišine. Je večer z dobro knjigo v rokah in mačko v naročju. Je dan preživet z meni ljubimi osebami.

Obilje je čas, ko ga preživim v kuhinji, ko kuham nekaj novega.

Obilje je čas, ki si ga vzamem čisto zase.

Obilje je poznojesensko jutro, ko opazujem meglice, ki se dvigajo ob vznožju Debnega vrha.

Obilje je skrivnostni sončni zahod, ko rečemo, da Miklavž piškote peče.

Obilje je to, da v tem kar delam uživam. Ker rada pišem, predavam, ustvarjam vedno nove seminarje in tečaje. Obilje je konec koncev tudi to, da mi ne vedno uspe, tako kot sem si na začetku predstavljala.

In ja, obilje je tudi to, da imam dovolj denarja in dovolj časa. Ni pa samo to. Vsaj zame ne. Obilje ni nekaj, kar si moraš pridobiti. Obilje je nekaj kar si.Preberite več